Osnove gestalt terapije

Gestalt

Sama beseda “gestalt” (izg. “geštalt”) izvira iz nemške besede in pomeni konfiguracijo, vzorec, celoto. Pomeni integracijo različnih delov v neko skupno celoto.

Gestalt terapijo uvrščamo v okvir humanistične psihoterapije, katera zagovarja vrednoto, da delo na sebi oz. lastni duševnosti ni namenjeno izključno bolnim, temveč nam služi tudi kot sredstvo osebnostne rasti. Skozi proces gestalt terapije nam je omogočeno preizkušanje novih načinov doživljanja in odzivanja, izostri se zavedanje zunanjih in notranjih občutkov. Prav tako odkrivamo neprepoznane dele sebe, se jih učimo sprejeti in se razviti v osebo, kakršna želimo biti. Pogosto nam ravno stvari, ki jih pri sebi nočemo videti, pomagajo kot sredstvo rasti.

Gestalt psihoterapija je fenomenološka, kar pomeni, da niso v ospredju vzroki, definicije, diagnoze skozi celoten proces, temveč posameznik, ki se znajde v stiski. Svoje temelje ima tudi v eksistencializmu; je torej odnosna terapija, v kateri ima najpomembnejšo vlogo prav odnos med klientom in terapevtom, ki je skorajda horizontalen. Klient se tako ne prepušča pasivno terapevtu, temveč ohranja (se uči ohranjati) odgovornost zase. Terapevt prevzema odgovornost za svoja dejanja in za ustrezno vodenje terapije. Za spremembe, ki jih posameznik vnaša v svoje življenje, pa je odgovoren sam. Pomembna značilnost gestalt terapije je tudi njen holističen (celosten) pogled na človeka. Kar pomeni, da je posameznik vedno celostno bitje in da v vsaki situaciji deluje kot celota.

Način dela v gestalt terapiji

V gestalt terapiji upoštevamo telesne, čustvene, kognitivne, vedenjske, intelektualne, domišljijske, sanjske in druge razsežnosti osebe. Te nato uporabljamo, da s klientom vzpostavimo dober kontakt, hkrati pa nanj gledamo celostno, kar je osnova, če mu želimo pomagati pridobiti njegovo celovitost.

Posameznik že po naravi teži k temu, da nepopolno ali delno sliko zaključi, dopolni ali dokonča, morda celo spremeni v popolno. To zakonitost je začetnik gestalt terpije Perls prenesel na širši pomen človekovega življenja. Tako je vse, kar posameznik doživi, zazna, želi, potrebuje neke vrste “nezaključen gestalt”, ki teži k temu, da se ga zapre, zaključi.Ker smo ljudje različni, v različnih situacijah ustvarjamo različne zaključke.

 Tako je le od posameznika odvisno, kaj je zanj v danem trenutku najpomembnejše, kar se vedno tudi upošteva v terapiji.

Dokler neke izkušnje ne zaključimo, nas ta bremeni vse dokler ostaja “odprta”. Vse nezaključene izkušnje ali “odprte gestalte” nosimo kot breme in več jih imamo, težje je celotno breme, ki ga moramo nositi.

Tukaj in sedaj

Kultura, v kateri živimo, je nenehno usmerjena v prihodnost. S tem, ko nenehno načrtujemo, zmanjšujemo pomen sedanjega trenutka. Zavedanje sedanjega trenutka je orodje, ki se ga uporablja pri psihoterapevtskem delu. Pri tem ne gre za to, da se zanemarja preteklost ali prihodnost, temveč za zavedanje, da lahko kakršnekoli spremembe naredimo le tukaj in sedaj. Iz preteklosti tako vzamemo izkušnje, prihodnost pa nam služi za načrtovanje in predvidevanje. Preteklost in prihodnost se tako upošteva le toliko, kolikor sta navzoča v sedanjem trenutku.

Čustva so vedno odziv na neposredno stvarnost. Če nenehno živimo v preteklosti ali prihodnosti, jih nimamo časa v celoti zaznati. S tem pa se pojavijo druge težave. Lahko se zgodi, da ko nastopi dolgo pričakovani trenutek v njem ne znamo uživati oz. ne občutimo zadovoljstva. V terapiji se lahko tako čustva podoživijo, izrazijo in ozavestijo. Terapevt pri tem ne podaja razlag, temveč nudi pristni človeški stik in vodi terapijo v smeri, ki omogoča klientu čim boljši stik s samim seboj. Vedno je posameznik tisti, ki odkriva različne dele sebe in tako postaja vedno bolj samostojen, kar pomeni, da se ne razvije odvisnost od terapevta.

Neprekinjen tok zavedanja nam omogoča skladno delovanje celotnega organizma, vključno z zaznavami, čustvi, dejanji, miselnimi procesi. Naš organizem odloča katera potreba je trenutno najpomembnejša, ta se nato pojavi v zavesti in vodi organizem k ustrezni dejavnosti. V praksi pa smo pogosto preokupirani z “notranjim hrupom”, ki nam ne omogoča popolne pristnosti v sedanjem trenutku. Posledica tega so nezadovoljene potrebam kar pogosto prekrivamo z še več “hrupa”. Terapevtova naloga na tem mestu je klienta pripeljati v sedanji trenutek, da lahko ta zazna, kaj se z njim dogaja.

Kontakt

Kontakt je v gestalt terapiji bistvenega pomena. Sestavna dela kontakta sta zavedanje in vzburjenje in tem močnejša kot sta, učinkovitejši je kontakt. Kontakt je predpogoj za ustvarjalno rast celotnega organizma, brez njega sprememba ni možna. Ker vključuje tako asimilacijo novega kot tudi zavrnitev neustreznega, vedno vodi do spremembe. Njegov pomemben del je izostritev zavedanja svojih in drugih meja. Te so pri nekaterih nejasne, šibke, pri drugih preveč toge, morda celo neprepustne.

foto: Jernej Furman

Nejasne meje težijo h konfluenci (zlitje, izguba sebe v drugem), kar že v osnovi preprečuje ustrezen kontakt. Zatiranje individualnosti in pretirana prilagoditev v vsem sta značilnosti konfluentne osebe. Nasprotno temu, se osebe, ki se bojijo izgube samega sebe, pogosto izmikajo vsem kontaktom. Skozi terapijo pomagamo klientu ozavestit meje, jih utrditi, razširiti ali narediti bolj elastične.

Tehnike v gestalt terapiji

Z različnimi tehnikami skušamo v gestalt terapiji povečati zavedanje sedanjega trenutka, čustev in telesa, povezati različne dele osebnosti ali se povezati z drugimi osebami, s katerimi imamo težave v medsebojnih odnosih.

Uporabljajo se:

• osredotočanje (na občutenje, dogajanje v telesu ali s telesom, na dihanje,…),
• pretiravanje (z gibi, z glasom, celim telesom,…),
• ostajanje s čustvom,
• ponovitve,
• nasprotja,
• preizkušanje,
• dopolnjevanje stavkov,
• vživljanje,
• dialogi,
• kreativni mediji (slikanje, risanje, ustvarjanje iz različnih materialov,…),
• eksperimenti različnih vrst; osredotočamo se lahko na zavedanje, raziskujemo meje identitete, kontakta,…,
• idr.

Obrambni mehanizmi

Obrambni mehanizmi preprečujejo ali zmanjšujejo pristen kontakt z okoljem. Vsi smo razvili svoje obrambne mehanizme, ki so v preteklosti imeli tudi svojo pozitivno funkcijo. Nezavedna oz. avtomatična uporaba obrambnih mehanizmov nas lahko ohromi pri doživljanju sebe in drugih, kar posledično tudi ovira celoten organizem.

V terapiji obrambnih mehanizmov ne odstranjujemo ali obidemo, temveč se nanje osredotočimo, jih raziskujemo, to pa z namenom, da se jih klient zave; prav tako tudi posameznih pozitivnih in negativnih vidikov uporabljenih obramb. Tako postanejo zavestni del posameznikove osebnosti. Negativni vidiki izgubijo svoj energetski naboj, poveča pa se vitalnost celotnega organizma.

Znani so različni obrambni mehanizmi, kot so: projekcija, refleksija, potlačevanje, retrofleksija, negacija, defleksija, idr.